Omemba: Florian Zeller

»Ah, preboli že enkrat.«

»Prizor, v katerem s sinom razposajeno pleše po stanovanju, je osvežujoč, ker spomni, česa vsega je Jackman sposoben, kadar lahko dela s širšim razponom razpoloženj.«

»Zelo posebno je v lastni državi prejeti priznanje za tuj film ... Zdi se, da sklepam krog.«

»Mislimo na Ukrajince.«

»Njegova kariera se je ohranila v vseh vlogah, ki so ga preživele. Še vedno nam ostaja njegov talent in tega nam nihče ne more vzeti ... Ves svet joče za Gaspardom, ves svet žaluje za njim.«

»Ljudje so precej hitro pripravljeni verjeti v čudež, sugerira Jóhannsson v svoji zgodbi o mladem zakonskem paru, če je ta 'čudež' odgovor na njihova skrivna hrepenenja.«

»Človek ne more živeti brez ljubezni.«

»Vse je boljše kot čakanje ...«

»Prašiča bi najlažje povzeli kot 'John Wick, ampak s pujsom' – a tak površen sinopsis ne upošteva tega, da film v resnici odpira težka vprašanja o tovarištvu, izgubi, žalovanju, spominu ...«

»Prašiča Tijane Zinajić, zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma, kljub robatemu naslovu kar 'poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov,' kot je v svoji utemeljitvi poudarila portoroška žirija ...«

»To je pa bila glasba. Zmagala je neka Italijanka.«

»Pa saj nas bo zapustil!«

»Zanima me ljubezen, ko v njej ni več elementa racionalnega.«

»To so besede mojega očeta.«

»Ne moreš starčku reči: 'Vaša soba nam je všeč, preselite se, prosim, za kak teden ali dva nazaj k družini, da tole posnamemo.'«

»To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo.«

»Darja je izvrstno ustvarila ta lik, to vlogo in z gotovostjo lahko rečem, da je to ena njenih najzahtevnejših vlog doslej – pa jih ni bilo malo.«

»Hvala, da ste nas spomnili, kako je videti resnična prijaznost.«

»Nagrado posvečam ljudem, ki znajo prepoznati dobroto v sebi in drugih ter se je okleniti.«

»Glejte naš film na največjem zaslonu, kar jih je. In čim prej se odpravite s prijatelji v kino, z ramo ob rami, v temo, in poglejte vse filme, ki so bili danes tukaj zastopani.«

»Pokazal mi je, kako naj imam rad samega sebe, in ta ljubezen se je razlila na celo temnopolto skupnost. Veliko dela moramo še opraviti, in to je naloga za vse v tem prostoru, ne samo za enega človeka. V torek zjutraj se vračam na delo – danes bo pa žur!«

»Če se človek lahko spoprijatelji s hobotnico, se človek vpraša, kaj vse je še mogoče.«

»Vem, da želite seči po daljincu, ko vam Hollywood pridiga, a kot mama temnopoltega sina vem, kako je živeti v strahu – denar in slava tega ne spremenita.«

»Film o demenci naenkrat ni več rahlo pokroviteljska melodrama, ampak psihološka srhljivka, ki se ne dogaja nekomu drugemu, ampak tudi nam samim.«

»Anthonyjeva zmeda se zdi popolnoma razumljiva.«

»Ponosen človek, ki očitno nikoli ni maral prositi za pomoč, se zlomi kot nebogljen otrok, ker zmeda neznanega okolja zanj postane prenaporna.«

»Anthony Hopkins je izzivu absolutno kos.«

»Tudi Olivia Colman zna Anne upodobiti brez svetniškega sija.«